SI
03 896 17 15 03 896 17 15

Velenje skozi čas

Središče mesta Velenje med intenzivno gradnjo leta 1959. (foto: Volbenk Pajk, arhiv Muzej Velenje)
Središče mesta Velenje med intenzivno gradnjo leta 1959. (foto: Volbenk Pajk, arhiv Muzej Velenje)
Velenje nekoč
Velenje nekoč

Ostanki, ki so bili najdeni v Šaleški dolini, nam pričajo, da je bila dolina naseljena že v davni preteklosti. V Mornovi zijalki pri Šoštanju in jami Špehovki pri Hudi luknji so izkopali ostanke naselbine prazgodovinskega človeka, v Bevčah in na Plešivcu prazgodovinske predmete. Ostanki iz rimskega obdobja pa kažejo, da je bila v tem času na prostoru današnje Šaleške doline rimska naselbina.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, trg Velenje se v dokumentih prvič omenja leta 1264, nad starim trškim jedrom pa že stoletja gospoduje grad, ki je v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 1270.

V 16. stoletju je Šaleška dolina postala eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tega časa je bila šola, ki so jo v Velenju ustanovili protestantje. V srednjem veku je bila Šaleška dolina zaradi velikega števila gradov (preko 20) znana tudi kot »dolina gradov«, ime pa se je ohranilo vse do danes.

Leta 1801 je v Velenju izbruhnil velik požar, ki je upepelil celotni trg, skupaj s cerkvijo sv. Marije. Velenje je v tem obdobju predstavljalo le majhen trg, ki je po velikosti zaostajal za Šoštanjem. Leta 1889 je imelo le 364 prebivalcev. Nekoliko močnejši gospodarski razmah je Velenje doživelo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so v bližini Velenja odprli premogovnik. Premogovništvo je na razvoj trga sicer vplivalo le posredno, saj Velenje v tem času še ni bila rudarska naselbina.

V Velenju so bili konec 19. stoletja razviti predvsem trgovina, žagarski in lesnopredelovalni obrati, pomembna gospodarska panoga pa je vseskozi ostajalo kmetijstvo.

Leta 1931 je prav od te dejavnosti še vedno živelo nekaj nad polovico prebivalstva Šaleške doline. Velenjski premog in šoštanjska tovarna usnja sta dva od razlogov, da je to področje dobilo železnico, ki je skozi Savinjsko dolino stekla leta 1891 in tako povezala Velenje s Celjem, leta 1899 pa je bila omogočena tudi železniška povezava Velenja s Koroško (Dravogradom).

Predvsem po letu 1950 se je ob bistveno povečanih zahtevah po premogu vedno bolj kazala potreba po postavitvi sodobnega mesta, ki naj bi nadomestilo sprva planirane male vrstne hiške za številne rudarje iz celotne Jugoslavije. Pod vodstvom tedanjega direktorja Rudnika Velenje Nestla Žganka so se ob sodelovanju projektantov Slovenija projekta iz Ljubljane z arhitektom Janezom Trenzem na čelu začeli oblikovati načrti za sodobno mesto, ki naj zagotovi domovanje za približno 30.000 prebivalcev. 

Moto N. Žganka, da naj imajo "... rudarji, ki preživijo pol dneva v temnih nedrjih zemlje kar se da svetla in sončna stanovanja ..." je  z načrti projektantov postal sodobno modernistično mesto, s prosto stoječimi objekti postavljenimi v velike zelenice. Na žalost kasnejši urbanisti tega koncepta iz številnih razlogov niso ustrezno nadaljevali, kljub temu pa jim je arhitekturni izraz ožjega centra uspelo ohraniti kot stilsko čist pozni modernizem, kakršnih v Evropi ni prav veliko. Neverjetna rast naselja, ko je v borih dveh letih konec šestdesetih sredi zelenice zraslo več kot 20 mestotvornih objektov, je čudila vso tedanjo domovino, ki mu je 20. septembra 1959 podelila mestne pravice, na ta dan pa v Mestni občini Velenje praznujemo svoj občinski praznik.

Danes je mesto doseglo meje svojega planiranega razvoja. Z občudovanjem se oziramo na prehojeno pot, ko je našim staršem nekaj skromnih naselij, raztrosenih po vzhodnem delu Šaleške doline, z zagnanostjo, odrekanjem in izkoriščanjem političnih razmer uspelo strniti v danes peto največje mesto v Sloveniji.

Literatura o gradnji mesta:

  • Monografija Velenja 2002, različni avtorji, založba MOV, 2002
  • Spomini "Rdečega kralja", Damjan Kljajič, Vlado Vrbič, založba Karantanija, 2001 (Biografija Nestla Žganka)
  • Velenje, različni avtorji, založba MOV, 1999 (Zbornik razprav)
  • Monografija Velenja 1976, različni avtorji, 1976